Za današnji čas, vsaj v razvitem svetu, je značilno, da ljudje hrepenijo po tišini, a je ne najdejo nikjer. Hrumenje prometa, neprestano piskanje telefonov, posneta oznanila na avtobusih in vlakih, televizijski sprejemniki, ki tulijo celo iz praznih pisarn, so nenehna nadloga in motnja. Človeštvo se utruja s hrupom in hrepeni po njegovem nasprotju – naj bo to v divjini, sredi širnega oceana ali v zatočišču, posvečenem iskanju miru in zbranosti. Alain Corbin, profesor zgodovine, piše iz svojega zatočišča na Sorboni, Erling Kagge, norveški raziskovalec, pa iz svojih spominov na pustinje Antarktike, kamor je vsak od njiju poskušal pobegniti.

Pa vendar, kot pravi g. Corbin v knjigi "Histoire du silence" (Zgodovina tišine), danes najbrž ni nič bolj hrupno, kot je bilo nekoč. Pred časom pnevmatik je po mestnih ulicah odmevalo od oglušujočega žvenketa okovanih koles in podkev po tlaku. Pred prostovoljno osamitvijo z mobilnimi telefoni je po avtobusih in vlakih bučalo od pogovora. Prodajalci časopisa niso puščali robe v nemih kupih, ampak so jo oglaševali na ves glas, kot so jo tudi prodajalci češenj, vijolic in svežih skuš. V gledališčih in operah je vladal kaos odobravajočih hurajev in jeznih izžvižgavanj. Celo kmetje na deželi so med garanjem popevali. Danes ne prepevajo več.

Ni se toliko spremenila raven hrupa, o kateri so se pritoževali tudi v prejšnjih stoletjih, temveč raven motenj, ki zapolnijo prostor, kjer bi sicer lahko zavladala tišina. Tu pa nastopi še en paradoks: ko tišina res zavlada – globoko v borovem gozdu, v goli puščavi, v nenadoma izpraznjeni sobi – se prej izkaže za neprijetno kot pa dobrodošlo. V nas se prikrade strah; uho se nagonsko oklene kakršnega koli zvoka, bodisi prasketa ognja, žvižga ptice ali šelesta listja, ki bi ga odrešil te nepoznane praznine. Ljudje si želijo tišine, a ne zelo močno.

Duh današnje dobe se vsaj v razvitem svetu vrti okoli človekovega hrepenenja po tišini, ki nikoli ni uslišano. Prometni hrup, neprestano piskanje telefonov, digitalna obvestila na avtobusih in vlakih, donenje s televizijskih zaslonov celo v praznih pisarnah predstavljajo brezkončni napad na človeka in njegovo zbranost. Hrup pije kri človeštvu, ki hlepi po njegovem nasprotju – bodisi v divjini, na širnih vodah oceana bodisi v katerem od letovišč, predanih iskanju miru in zbranosti. Alain Corbin, profesor zgodovine, o problematiki piše iz varnega zavetja na Sorbonski univerzi, Erlin Kagge, norveški raziskovalec, pa navdih črpa iz svojih spominov na širjave Antarktike, kamor sta oba skušala pobegniti.

In vendar, kot izpostavlja Corbin v svojem delu »A History of Silence« (Zgodovina tišine), danes najbrž ni nič več hrupa kot pa nekoč. Pred cviljenjem pnevmatik so po mestnih ulicah odmevali oglušujoči žvenket kovinskih koles in udarci podkev ob kamnito podlago. Preden smo se z uporabo mobilnih telefonov odmaknili od soljudi, je potniške kabine na avtobusih in vlakih zapolnjevalo kramljanje. Prodajalci časopisov svoje vroče robe niso puščali nemo čakati na bralce, ampak so jo glasno oglaševali, tako kot prodajalci češenj, vijolic in svežih skuš. V gledališčih in operah so se v kaosu prepletali vriski ter vzkliki odobravanja. Še na podeželju so kmetje peli med garaškimi opravili. Danes ne pojejo več.

Ni se toliko spremenila raven hrupa, o kateri so tožili tudi v preteklih stoletjih, kot pa raven odvračanja pozornosti, ki danes zavzema kotičke, katere bi si lahko prisvojila tišina. Tu na površje sili še en paradoks. Namreč, ko si tišina le uspe prisvojiti naše trenutke – morda globoko v borovem gozdu, v praznini puščave ali v nenadno izpraznjenem prostoru – ji namesto dobrodošlice namenimo vznemirjenost. V misli se prikrade strah; ušesa se nagonsko oprimejo česar koli, bodisi sikanja ognjenih plamenov, ptičjega petja ali pa šumenja listov, samo da bi se rešila neznane praznine. Ljudje si želijo tišine, a ne tako zelo.

Za današnji čas je značilno, vsaj v razvitem svetu, da ljudje hrepenijo po tišini, ki je pa ne morejo najti. Prometni hrup, neskončno piskanje telefonov, digitalna obvestila na avtobusih in vlakih ter televizorji, ki hrumijo celo v praznih pisarnah, so neusahljivi vir motenj. Človeštvo izčrpava samega sebe s hrupom in hrepeni po njegovem nasprotju — naj bo to divjina, prostran ocean ali odmaknjeno zatočišče, kjer vlada spokojnost in posvečanje koncentraciji. Alain Corbin, profesor zgodovine, piše o tem iz svojega zavetja na Sorboni, Erling Kagge, norveški raziskovalec, pa črpajoč iz spominov na prostranstva Antarktike, kamor sta oba skušala pobegniti.

Pa vendar, kot Corbin prikazuje v »Zgodovini tišine«, ni hrupa nič več, kakor ga je bilo včasih. Pred prihodom pnevmatik so se mestne ulice utapljale v ropotu vozov z okovanimi kolesi in topotu konjskih podkev po kamnitem tlaku. Pred prostovoljno samoizolacijo z mobilnimi telefoni so se po avtobusih in vlakih razlegale debate. Prodajalci časopisov svojega blaga niso prodajali brez besed, temveč so prodajo vršili na ves glas, tako kot so počeli branjevci s svojimi češnjami, vijolicami in svežimi skušami. V gledališču in v operi je vladal kaos hura klicev in motečih medklicev. Celo kmetje na podeželju so prepevali med garanjem. Danes ne pojejo več.

Kar se je spremenilo, ni toliko jakost hrupa, zaradi katere so se pritoževali tudi v prejšnjih stoletjih, ampak moč motenj, ki zavzemajo prostor, kamor bi se utegnila prikrasti tišina. V tem tiči še en paradoks: ko se že prikrade — globoko v borovem gozdu, v goli puščavi ali v nenadoma izpraznjeni sobi —, se pogosto izkaže za nekaj zoprnega, ne pa za nekaj dobrodošlega. Z njo se pojavi nelagodje; uho se nagonsko osredotoči na karkoli, pa naj bo to prasket ognja ali ptičji ščebet ali šelestenje listov — vse, kar lahko ponudi rešitev pred neznano praznino. Ljudje si želijo tišine, toliko pa spet ne.

Tema stoletja – vsaj v razvitem svetu – je, da ljudje hrepenijo po tišini in je nikjer ne morejo najti. Hrup prometa, neprestano zvonjenje telefonov, digitaliziran zvok najav avtobusov in vlakov, kakofonija zvokov TV sprejemnikov celo v praznih pisarnah predstavljajo neskončen vir zvočnega obstreljevanja in motenj. Človeška vrsta se izčrpava z zvokom in hrepeni po njegovem nasprotju – najsi bo to v divjini, na širnem oceanu ali kakšnem zatočišču, namenjenem doživljanju tišine in zbranosti. Alain Corbin, profesor zgodovine, piše iz svojega pribežališča na Sorboni, Erling Kagge, norveški raziskovalec, pa iz svojih spominov na prostranstva Antarktike, kamor sta hotela prebegniti.

Pa vendar, kakor nam pokaže gospod Corbin v »Zgodovini tišine«, najverjetneje ni več hrupa zdaj, kot ga je bilo nekoč. Pred pnevmatskimi kolesi so bile mestne ulice polne oglušujočega hrupa s kovino obitih koles in konjskih kopit, udarjajočih ob kamen. Pred prostovoljno osamo s pomočjo mobilnih telefonov so avtobusi in vlaki odzvanjali s pogovori. Prodajalci časopisov svoje robe niso ponujali v obliki nemega kupa, marveč so jih oglaševali, kar najglasneje so mogli, prav kakor tudi prodajalci češenj, vijolic ali svežih skuš. Gledališče in opera sta bila mešanica radostnih vzklikov in navijanja. Tudi na podeželju so kmetje prepevali, medtem ko so garali. Zdaj ne prepevajo več.

Kar se je spremenilo, ni toliko raven hrupa, zaradi katere so se pritoževali že v prejšnjih stoletjih, marveč raven motenj, ki zavzema prostor, ki bi ga sicer morebiti zavzela tišina. Pojavlja se tudi drug paradoks, saj ko se tišina prikrade – v globini borovega gozda, goli puščavi, v nenadoma prazni sobi – prejkone razdraži, kot je dobrodošla. Prikrade se strah; uho se instinktivno oprime česarkoli, najsi je to prasketanje ognja ali klic ptice ali pa rahlo šelestenje listov, ki bi ga rešilo pred to neznano tišino. Ljudje si želijo tišino, pa vendar ne tako zelo.

Dandanes je predmet razprav, vsaj v razvitem svetu, da ljudje hrepenijo po tišini, ki je ne morejo najti. Hrumenje prometa, nenehno piskanje telefonov, digitalna obvestila na avtobusih in vlakih, hreščanje televizorjev, pa četudi v praznih pisarnah, nam neprenehoma škodujejo in preusmerjajo našo pozornost. Ves ta hrup človeški rod izčrpava, ko le-ta hrepeni po nasprotnem - bodisi po divjini, širnem oceanu ali po duhovnih centrih, namenjenih spokojnosti in zbranosti.
Tudi profesor zgodovine Alain Corbin in norveški raziskovalec Erling Kagge poskušata temu ubežati; prvi piše iz svojega zatočišča na Univerzi Sorbonne, drugi pa se vrača v svoje spomine o pustinjah Antarktike.

Pa vendar, kot Corbin izpostavi v „Zgodovini Tišine“, danes verjetno ni nič bolj hrupno kot je bilo nekoč. Še pred pojavom pnevmatičnih gum, so bile ulice nekoč polne oglušojočega žvenketa okovanih koles in zvenenja podkev po kamnitih tleh. Preden smo se prostovljno osamili z mobilnimi telefoni, je po avtobusih in vlakih odmevalo govorjenje. Prodajalci časopisov niso potihoma prodajali svojega časopisa, temveč so ga oglaševali na ves glas; prav tako tudi prodajalci češenj, vijolic in svežih skuš. Gledališče in opera sta bila zmešnjava vzklikov navdušenja in izžvižgavanja. Še celo na podeželju so kmetje ob garanju prepevali. Danes ne pojejo več.

Kar se je spremenilo ni toliko stopnja hrupa, zaradi katerega so se pritoževali že stoletja pred nami, temveč stopnja motenj, ki zdaj zapolnjujejo prostor, ki bi bil lahko napolnjen s tišino. Pojavi se še en paradoks, namreč ko tišina naposled le nastopi - v globini borovcev, v goloti puščave ali nenadoma izpraznjeni sobi - je pogostokrat zoprna in ni dobrodošla. V nas se prikrade strah; uho nagonsko išče zvoke, pa naj si bo to cvrčanje ognja, oglašanje ptičev ali šelestenje listov, ki bi nas rešili te nepoznane praznine. Ljudje si želijo tišine, pa vendar ne tako zelo močno.

Osrednja nit sedanje dobe je, vsaj v razvitem svetu, da ljudje hrepenijo po tišini, vendar je ne morejo najti. Rjovenje prometa, nenehno piskanje telefonov, digitalno obveščanje v avtobusih in vlakih ter bučanje televizorjev celo v praznih pisarnah so neusahljivo gonilo in motnja. Človeška rasa se izčrpava s hrupom in koprni po njegovem nasprotju – bodisi v divjini bodisi na širnem morju ali v kakšnem počitniškem kraju, namenjenem spokoju in zbiranju misli. Profesor zgodovine Alain Corbin piše iz svojega zatočišča na Sorboni, norveški raziskovalec Erling Kagge pa o svojih spominih na antarktične pušče, kamor sta oba skušala ubežati.

Pa vendar, kot izpostavlja g. Corbin v svojem delu "A History of Silence", verjetno dandanes ni nič več hrupa, kot ga je bilo nekoč. Pred iznajdbo pnevmatik so bile mestne ulice polne oglušujočega klenkanja koles s kovinskimi obroči in konjskih podkev na kamnu. Pred prostovoljno osamitvijo z mobilnimi telefoni so se na avtobusih in vlakih razlegali pogovori. Prodajalci časopisov niso puščali svojih izdelkov na nemih kupih, temveč so jih oglaševali na vse grlo, prav tako kot tudi ponudniki češenj, vijolic in svežih skuš. Gledališča in opere so bili zmešnjave vriskov in negodovanja. Celo na podeželju so kmetje med garanjem peli. Zdaj ne pojejo.

Ni se toliko spremenila stopnja hrupa, nad katerim so se pritoževali tudi v preteklih stoletjih, temveč stopnja motečnosti, ki zaseda prostor, kamor bi lahko prodrla tišina. V tem tiči še eno protislovje. Ko namreč tišini uspe prodreti – v globine borovja, v golo puščavo, v nenadoma izpraznjeno sobo –, se pogosto izkaže, da je nelagodna namesto dobrodošla. Prikrade se bojazen; uho se nagonsko oprime česar koli, bodisi sikanja ognja bodisi ptičjega klica ali šepeta listja, kar ga lahko odreši te neznane praznine. Ljudje hočejo tišino, vendar ne pretirane.

Ljudje hrepenijo po tišini, a je ne najdejo - vsaj tako o starosti razmišljajo v razvitem svetu. Hrup s prometnih ulic, nenehni piski telefonov, digitalne najave v avtobusih in na vlakih, celo hreščeči televizorji v zaprtih pisarnah nas stalno grobo nadlegujejo in motijo. Hrup izčrpava človeško raso, ta pa hrepeni po njegovem nasprotju - bodisi v divjini, na širnem oceanu ali pa v nekem zatočišču, posvečenemu tišini in zbranosti misli. Alain Corbin, profesor zgodovine, piše iz svojega zatočišča na Sorbonni, Erling Kagge, norveški raziskovalec, pa o svojih spominih na divjo Antarktiko, kamor sta oba hotela pobegniti.

Kljub temu pa verjetno ni nič bolj hrupno, kot je bilo, opozarja g. Corbin v svoji knjigi "Zgodovina tišine". Pred pnevmatikami so ulice polnili oglušujoči kovinski zvoki obodov koles in konjskih podkev na kamniti podlagi. Pred prostovoljno osamitvijo z mobilniki so v avtobusih in na vlakih odzvanjali pogovori. Prodajalci niso puščali časopisov na tihem kupu, ampak so jih oglašali na ves glas. Enako so počeli tudi prodajalci češenj, vijolic in svežih skuš. V gledališču in operi so se glasni vzkliki navdušenja mešali s kričanjem. Celo na podeželju so kmetje prepevali med trdim delom. Danes ne pojejo več.

Ni se toliko spremenila raven hrupa, čez katerega so se pritoževali tudi v prejšnjih stoletjih, kot se je spremenila raven motenj, ki polnijo prostor, ki bi ga morda zavzela tišina. Pri tem nastane paradoks, kajti ko tišina zavzame prostor - daleč v borovem gozdu, v goli puščavi, v nenadoma prazni sobi - se pogosto izkaže za bolj motečo kot dobrodošlo. Prikrade se strah. Uho se nagonsko oklene česar koli - prasketanja ognja, ptičjega klica ali šelestenja listov, ki bi ga rešilo pred neznano praznino. Ljudje si želimo tišino, ampak ne toliko.

Tema naše dobe, vsaj v razvitem svetu, je, da ljudje hrepenijo po tišini, pa je ne morejo najti. Trušč prometa, neprenehno piskanje telefonov, digitalna obvestila na avtobusih in vlakih, televizijski aparati, ki donijo celo v praznih pisarnah, so neskončni napadi in motnje. Človeški rod je izčrpan od hrupa in teži po nasprotnem – tako v divjini, sredi odprtega morja ali v kakšnem samotnem pribežališču, posvečenemu miru in koncentraciji. Alain Corbin, profesor zgodovine, piše iz svojega zatočišča na Sorboni in Erling Kagge, norveški raziskovalec, iz svojih spominov na prostranost Antarktike, kamor sta oba poskušala uiti.
In vendar, kot prikazuje gospod Corbin v »Zgodovini tišine«, verjetno danes nimamo več hrupa kot včasih. Pred iznajdbo gumijastih pnevmatik so bile mestne ulice polne oglušujočega žvenketanja koles s kovinskimi obroči in hrupa konjskih kopit na kamenem tlaku. Preden smo se prostovoljno izolirali s prenosnimi telefoni, so v avtobusih in vlakih odmevali pogovori. Prodajalci časopisov niso puščali svojega blaga v nemih kupih, temveč so jih kriče oglašali, prav tako kot prodajalci češenj, vijolic ali svežih rib. V gledališču in operi je bila zmešnjava pohval ali protestov. Celo na deželi so kmetje peli, medtem, ko so opravljali težaška dela. Danes ne pojejo več.
Kar se je spremenilo, ni toliko stopnja hrupa, zaradi katerega so se ljudje pritoževali tudi v prejšnjih stoletjih, temveč stopnja motenja, ki zavzema prostor, v katerega bi lahko vdrla tišina. Tukaj se pojavi nov paradoks, kajti kadar tišina zares vdre - v globini borovih gozdov, sredi gole puščave, v nenadoma prazni sobi – postane neprijetna, namesto, da bi bila dobrodošla. Strah se priplazi v ljudi; uho se nagonsko oprime česar koli, prasketanja ognja, ptičjega klica ali šepetanja listja, kar ga reši te nepoznane praznine. Ljudje si želijo tišine, vendar ne preveč.

Stalnica današnjega časa je, še posebej v razvitem svetu, da ljudje hrepenijo po miru, ki ga pa nikakor ne morejo najti. Hrup prometa, neprestano oglašanje telefonov, digitalnih obvestil na avtobusih in vlakih, brnenje televizijskih sprejemnikov tudi v praznih pisarnah; vse samo en kup neskončnih nadlog in motenj. Človeštvo se utruja s hrupom in hrepeni po njegovem nasprotju, četudi je to v divjini, na širokem oceanu ali pa v nekakšnem počivališču, namenjeno mirnosti in koncentraciji. Alain Corbin, profesor zgodovine, piše iz svojega zatočišča v Sorboni ter Erling Kagge, norveški raziskovalec, iz svojih spominov antarktičnih puščav, kamor sta se oba poskušala zateči.
Kljub temu, kot g. Corbin izpostavi v delu ''Zgodovina Tišine'' (''A History of Silence''), danes verjetno ni več hrupa kot ga je že bilo včasih. Pred pnevmatskimi kolesi so bile mestne ulice polne ropota koles, obrobljenih z železom, in udarcev podkev s kopit konjev ob kamen. Pred prostovoljno osamitvijo z mobilnimi telefoni so avtobusi in vlaki zveneli s pogovorom. Prodajalci časopisa niso pustili svojih izdelkov v nemem kupu, temveč so jih razglašali na ves glas, tako kot so to počeli prodajalci češenj, vijolic in svežih skuš. Gledališča in opere so bile kaos vzklikov in vzkrikov. Tudi na podeželju so kmetje peli med garanjem. Sedaj ne pojejo več.
Kar se je spremenilo do danes ni stopnja hrupa, nad katerim so se pritoževala tudi prejšnja stoletja, temveč stopnja motenj, ki zavzemajo prostor, v katerega bi lahko vdrla tišina. Tu preži tudi drug paradoks, kajti takrat, ko dejansko vdre – v globino borovega gozda, v pusto puščavo, v nenadno izpraznjeno sobo – se velikokrat utemelji kot neprijetna in ne kot dobrodošla. Strah prileze notri. Uho se instinktivno napreza za čemerkoli, četudi je to prasketanje ognja, čivkanje ptic ali pa šušljanje listov, kar ga bo odrešilo te neznane praznine. Ljudje si želijo tišine, vendar ne toliko.

V današnjem času, vsaj v razvitem svetu, si ljudje želijo tišine, vendar je ne morejo najti. Hrumenje prometa, neprestano zvonjenje telefonov, digitalnih oglasov na avtobusih in vlakih, televizijskih sprejemnikov, katerih trušč se razlega celo v praznih pisarnah, predstavljajo neskončno nadlegovanje in motnje. Človeška rasa se sama izčrpava s hrupom in hrepeni po nasprotju – ne glede na to ali v divjini, na širnem morju, v umiku v tišino in v osredotočenost. Alain Corbin, profesor zgodovine, piše o svojem zavetju v Sorbonni in Erling Kagge, norveški raziskovalec o svojih spominih preživljanja časa na Antarktiki, kjer ste si oba prizadevala za umik.

In kljub temu, kot poudari g. Corbin v delu "A History of Silence", najverjetneje nismo izpostavljeni večji količini hrupa, kot je to bilo nekoč. Pred pnevmatskimi gumami so bile ulice zapolnjene z oglušljivim zvokom avtomobilskih koles, prevlečenih s kovino in konjskih kopit na kamnitih ulicah. Pred prostovoljno izolacijo na mobilnih telefonih so avtobusi in vlaki hrumeli od pogovorov. Prodajalci časopisov svojih izdelkov niso pustili kar tako stati v obilju tišine, temveč so jih na ves glas oglaševali – enako velja tudi za prodajalce češenj, vijolic in svežih skuš. Gledališče in opera sta predstavljala kaos hurajev in izžvižgavanja. Celo na podeželju so kmetje peli pri delu. Danes tega ne počno več.

To kar se je spremenilo ni toliko raven hrupa, nad katero so se v predhodnih stoletjih ljudje toliko pritoževali, temveč raven motenj, ki zasedajo prostor, prodirajoč v tišino. In tukaj grozi drug paradoks, saj kadar gre za vdor v tišino — v globinah borovih gozdov, v goli puščavi, v nenadoma izpraznjeni sobi — se pogosto ta vdor izkaže bolj za nadležnega kot dobrodošlega. Priplazi se groza; uho se nagonsko oklene kakršnegakoli zvoka. Ne glede na to ali sikanja ognja ali klic ptice ali šepet listja, ki ga bo rešilo pred neznano praznino. Ljudje si želijo tišine, vendar tudi ne tako zelo.

Vsaj v razvitem svetu je tema današnjega časa, da ljudje potrebujejo tišino in jo ne morejo najti. Bobnenje prometa, nenehno zvonjenje telefonov, digitalne objave na avtobusih in vlakih in brnenje televizorjev v celo praznih pisarnah povzročajo trušč in raztresenost. Človeštvo je izčrpano zaradi hrupa in hrepeni po njegovem nasprotju; pa naj bo to divjina širnega oceana ali pa zatočišče posvečeno miru in zbranosti. Profesor zgodovine Alain Corbin piše v svojem zatočišču na Sorboni, norveški raziskovalec Erling Kagge se spominja pustinj Antarktike. Oba poskusa pričata o pobegu.

Gospod Corbin izpostavi v Zgodovini tišine, da verjetno ni več hrupa, kakor ga je bilo nekdaj. Pred pnevmatikami so bile ceste polne oglušujočega cingljanja koles z železnimi obroči in konjskih podkev po kamnih. Še pred prostovoljno osamitvijo na mobilni telefon so na avtobusih in vlakih zveneli pogovori. Raznašalec časopisa ni pustil svojega blaga na nemem kupu, ampak ga je razglašal na ves glas. Prav tako so storili tudi prodajalci češenj, vijolic in svežih skuš. Opera in drama sta bila nered vzklikov in zbadljivk. Tudi na podeželju so kmetje peli ob svojem garanju. Danes ne pojejo več.

Danes se ni spremenila stopnja hrupa, saj se o njem pritožujejo tudi prejšnja stoletja, ampak se je spremenila stopnja raztresenosti. Ta zaseda prostor, ki bi ga lahko zavzela tišina. Pojavi pa se še en paradoks. Ko jo napade globoko v igličastem gozdu, v popolni puščavi ali v nenadoma izpraznjeni sobi, pogosteje prevzame mesto nelagodnosti kakor dobrodošlice. Strah se plazi in uho se nagonsko oklene česarkoli, pa naj je to prasketanje ognja, ptičje petje ali šelestenje listja. To ga obvaruje pred neznano praznino. Ljudje si želijo tišine, vendar pa ne toliko.

Tematika dobe, vsaj v razvitem svetu, je da ljudje hrepenijo po tišini, ki pa je nikakor ne morejo doseči. Hrup avtomobilov, neprestano zvonjenje telefonov, digitalna obvestila v avtobusih in vlakih, televizorji, ki brnijo celo v praznih pisarnah, so neprestani napad in motnja. Človeška rasa sama sebe utruja s hrupom, želi pa si njegovega nasprotja – ne glede na to, ali je to v divjini, ob širnem oceanu ali v kakem zatočišču, posvečenem mirovanju in koncentraciji. Alain Corbin, profesor zgodovine, piše iz svojega pribežališča v Sorbonnu, medtem ko norveški raziskovalec Wrling Kagge piše po svojih spominih o pustinjah na Antarktiki, kamor sta se oba poskušala zateči.
Pa še zmeraj, kot izpostavlja gospod Corbin v »Zgodovini tišine«, danes verjetno ni bolj hrupno kot je bilo včasih. Pred pnevmatikami je po mestnih ulicah donel zvok s kovino obrobljenih koles in podkev, ki so topotale po kamnu. Pred mobilnimi telefoni in poslednično prostovoljno izolacijo so avtobusi in vlaki bobneli od pogovora. Prodajalci časopisov niso puščali svojega blaga v tihih kupih, temveč so ga glasno oglaševali, prav tako kot so to počeli prodajalci češenj, vijolic in svežih skuš. Gledališče in opera sta bila kaos vzklikanja in navijanja. Celo na deželi so kmetje peli medtem ko so garali. Zdaj ne pojejo več.
Kar se je dejansko spremenilo ni raven zvoka, nad katero so se pritoževale tudi prešnje generacije, temveč raven motnje, ki zaseda prostor, ki bi ga lahko zasedala tišina. Pojavlja se še en paradoks: ko tišina zares zavzame prostor – v globinah borovega gozda, v goli puščavi, v naenkrat izpraznjeni sobi – se velikokrat izkaže za zoprno, ne pa za dobrodošlo. Pojavi se strah; uho se instinktivno oprime vsega, pa če je to sikanje plamenov ali ptičji klic ali šumenje listov, ki ga bo rešilo pred to neznano praznino. Ljudje hočejo tišino, ampak spet ne toliko tišine.

Predmet razprave, vsaj v rezvitem sevtu, je, da ljudje hrepenijo po tišini a je ne morejo najti. Hrup, ki ga povzroča promet, neprestano zvonenje telefonov, digitalna sporočila v avtobusih in vlakih, televizijski sprejemniki, ki rjovijo vcelo v praznih pisarnah, predstavljajo neprestano nadlegovanje in motnjo. Človeštvo se izčrpava z hrupom in hrepeni po naspronem - pa naj bo to v divjini, na širnem oceanu ali kakem zatočišču namenjenemu tišini in koncentraciji. Profesor zgodovine Alain Corbin piše v svojem pribežališču na Sorboni, norveški raziskovalec Erling Kagge pa na podlagi svojih spominov o opustošenju antarktike, kamor sta oba poskušala pobegniti.

Vendar pa G. Corbin v »Zgodovini tišine« opozarja, da verjetno danes ni nič več hrupa kot ga je bilo nekoč. Pred iznajdbo pnevmatik so bile mestne ulice polne oglušujočega ropota, ki so ga povzročala z kovino obita kolesa in podkve ob dotiku z kamnito podlago. Pred prostovoljno osamitvijo s pomočjo prenosnih telefonov je na avtobusih in vlakih odzvanjal pogovor. Prodajalci časopisov svojega blaga niso zlagali v neme skladovnice, oglaševali so ga na ves glas, tako kot prodajalci češenj, vijolic in svežih skuš. Gledališče in opera sta bila kaos vriskanja in navijanja. Celo na podeželju so kmetje prepevali kot bi bili omamljeni. Danes ne pojejo več.

Spremenila se ni toliko količina hrupa, zaradi katerega so se pritoževali tudi v preteklih stoletjih, kot količina motenj, ki zasedajo prostor, ki bi lahko pripadel tišini. Pojavlja pa se še ne paradoks, kajti se tišina pojavi – v globini borovih gozdov, v goli puščavi, v nenadoma zapuščeni sob – se pogosto izkaže bolj za motečo kot za dobrodošlo. Pojavi se strah. Uho je instinktivno zazna vse, pa naj bo to plapolanje ognja, ptičje petje ali šumenje listja, kar bi ga lahko rešilo pred to neznano praznino. Ljudje si želijo tišine, vendar pa ne toliko.